Permakultura

Vsak bi moral imeti košček vrta, pa naj je še tako majhen, da bi lahko ohranjal stik z zemljo in torej z nečim globljim v sebi (Carl Jung )

Vrt za telo, srce in dušo

Naši viri hrane postajajo vsak trenutek bolj ogroženi zaradi grobih posegov v naravo in pretirane, mnogokrat nekoristne potrošnje, ki  neusmiljeno vleče za sabo vsakovrstna pomanjkanja na drugi strani in onesnaževanja našega planeta.

Permakultura ni samo način trajnostnega kmetovanja in samooskrbe,  ampak tudi filoziofija in način življenja v vseh svojih dimenzijah. Gre še korak dlje od ekologije, saj usmerja svoj pogled ne samo v ohranjanje tistih redkih delčkov prvobitne narave, ki so še ostali na tem planetu,  ampak se usmerja v strategije, ki bi tudi pozdravile zemljo in obnovile njene vire, prav tako pa tudi kulturo medsebojnega sožitja in sobivanja.

Graham Bell, avtor knjige Permakulturni vrt takole napoveduje našo prihodnost »V moji viziji mirne prihodnosti paneta, polne obilja, vidim opustitev megalomnskega kmetijstva in monokulturnega gozdarstva, namesto njiju pa neodvisna območja gozdnih vrtnarjev, ki zahtevajo manj od planeta in od sebe, kot zahtevamo zdaj, živijo preprosteje, im ajo primerno hrano, oblačila in domovanja in verjetno veliko več prostega čas,  kot ga imamo sedaj.«

Lastni pridelki in viri energije

Za čimboljše preživetje je pomembna prilagodljivost in visoka stopnja lastnih zmogljivosti. V vseh okoljih imamo na voljo vse vire, da si vzgojimo na svojem lastnem vrtu vsaj nekaj osnovnih pridelkov. Če ne drugega lahko gojimo zelišča v posodah, pa tudi kaj drugega, na okenskih policah, terasah, balkonih in dvoriščih.

Permakulturno vrtnarjenje nas uči, da razvijamo svoje možnosti iz že obstoječih danosti, ki jih imamo na voljo, ne da bi na silo posegali v naravno okolje z agresivnim udejanjanjem svojih superiornih idej.

Poleg tega, da vzpodbuja našo ustvarjalnost in prilagodljivost danemu okolju, tudi omejuje prekomerno trošenje energije v vseh možnih pogledih. Že samo permkulturno načrtovanje je zastavljeno tako, da vzpodbuja dobro povezanost posameznih elementov na vrtu in najboljši možni izkoristek naravnih virov energije.

Vrt za zdravje telesa in duha

Poleg širšega pomena, ki ga ima permakulturno gibanje za zdravje našega planeta  in seveda praktičnosti in  ekonomičnosti, je ukvarjanje z vrtom tudi zdravilno.

Vrtnarjenje lahko mirno prištevamo med najbolj učinkovite antistresne metode, saj nas spet poveže z naravnimi procesi, upočasni naš prehiter življenjski tempo, zbudi naše čute, razgiba naše telo in nas poveže z našimi izgubljenimi čustvi.

Povezanost in kultura sobivanja

Stik z zemljo nas povezuje z naravo znotraj in zunaj nas. Ko občutimo to povezanost, nam je lahko tudi povsem jasno, da s tem, ko grobo izkoriščamo njene vire, ne da bi skrbeli za njihovo negovanje in obnovo, posegamo v svoje lastno preživetje.

Permakultura je način življenja, ki spodbuja prijazen način sobivanja v vseh pogledih. Začne se pri nas samih, nadaljuje se z odnosi znotraj družine , medsosedskimi odnosi ter odnosi v širšem okolju in ne nazadnje, spodbuja in razvija tudi dober odnos do našega naravnega okolja in celotnega univerzuma.

Vsi elementi, ki nas obkrožajo, so na nek način tudi del nas in imajo v našem bivanju posebno mesto in posebno nalogo. Tudi rastline in živali na vrtu imajo vsaka svoje  poslanstvo. V permakulturi ni škodljivcev, ampak so samo živa bitja z različnimi lastnostmi, ki sodelujejo in se dopolnjujejo, naravni zakoni pa sami od sebe uravnavajo njihovo življenje in rast na tak način, da se vzpostavlja naravno ravnovesje.

Zakoni narave

Ko opazujemo svoj vrt, naravo in njene cikluse, se ponovno povezujemo z naravnimi zakoni, ki so neizbežni in delujejo v vsakem primeru, četudi človek na silo posega v ta naravni red. Tako ali drugače se izravna vse tisto,  kar je bilo na silo vneseno v kozmični red.

Čas je, da se ponovno zavemo, da je tudi človek samo del tega procesa, ne pa neko nadbitje, ki lahko samovoljno in izkoriščevalsko posega v naravne procese,  ne da bi skrbel tudi za njihovo obnavljanje, rast in nego. 

Prvi korak, ki ga tudi na nek način lahko sproži stik z zemljo, pa je najprej spet dobiti stik s sabo. Prava mera samospoštovanja, ljubezni do sebe, povezanosti s seboj ter vsklajenost z naravo znotraj sebe, prinaša tudi pravi odnos  do soljudi in do vseh živih bitij.

© Taja Vetrovec